Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča: Kako bi lahko Janša preprečil fiasko svoje četrte vlade

Pred štirimi leti, ko je Janez Janša zadnjič sestavljal vlado, sem namenoma premagal svoj skepticizem do tistega političnega eksperimenta. Oziroma, bolje rečeno, utišal sem svojo intuicijo, da se bo končal v fiasku, in namesto tega skušal novi vladi dati "benefit of the doubt": poglejmo, kaj bo storila in nato kritizirajmo. Namesto vnaprejšnje kritike vlade sem se v začetni fazi raje osredotočil na kritiko opozicije, saj se mi je zdelo očitno, da je bilo rojstvo tretje Janševe vlade bolj simptom kolapsa levosredinske politike kot pa odraz moči desnice ali prekanjenosti njenega voditelja.

S takšno zadržano držo si nisem prislužil posebne priljubljenosti med levoliberalnimi javnimi osebnostmi, ki so tretjo Janševo vlado pričakale na nož. A zdelo se mi je, da je preventivna panika slog, ki ima že dovolj privržencev in ne potrebuje mojega doprinosa.

Tokrat je ozračje bistveno drugačno. Nedvomno tudi odraz številčne moči opozicije in njenega občutka medsebojne solidarnosti, kar se bistveno razlikuje od razsula, v katerem je leva sredina pričakala tretjo Janševo vlado. Če bo prišlo do oblikovanja četrte Janševe vlade (presenečenja so sicer še možna), bo soočena s številčno najmočnejšim opozicijskim blokom v zgodovini slovenskega parlamentarizma, opogumljenim z veliko boljšim volilnim rezultatom, kot so mu ga napovedovale ankete zadnjih dveh let, in drugo zaporedno volilno zmago dosedanje vladajoče stranke, dogodek, ki mu nismo bili priča že trideset let.

Glede na težavno geopolitično situacijo in vse verjetnejšimi ekonomskimi pretresi, se zdi celo, kot da se leva sredina potihoma takšnega razpleta celo veseli: naj v grenko jabolko ugrizne kdo drug.

Tudi sam tokrat nimam razloga, da bi bil agnostičen glede možnosti uspeha četrte Janševe vlade. Navsezadnje je celo vodstvo Nove Slovenije do nedavnega zavračalo ponovitev takšne formule: "Nikoli več z vlado, ki bi jo vodil Janša!" Časi so se spremenili, na političnem meniju se je znova znašel zarečeni kruh (kot je Toninu napovedal sam Janša), a vsi razlogi, ki so Novo Slovenijo spodbudili k temu sklepu, ostajajo veljavni.

Pridružili so se mu le še drugi elementi destabilizacije: zunanja podpora demagoške in odkrito proruske stranke, simetrična mobilizacija volilcev obeh polov (v času prejšnje Janševe vlade razdrobljena opozicija ni vedela, ali lahko računa na svoje lastno volilno telo in trajalo je dobro leto, preden se je drznila tvegati z referendumom: in še tedaj je, kot se spomnimo, podpise zanje zbirala civilnodružbena organizacija) in ustavno sodišče, ki je danes svetovnonazorsko nagnjeno še bolj v levo kot pred šestimi leti.

Nobeden od teh dejavnikov ne pomeni nujno, da je v teh razmerah vsaka desno usmerjena vlada obsojena na fiasko – vendar bi njen uspeh v takih okoliščinah terjal voditelja z drugačnimi sposobnostmi, kot jih ima Janez Janša. Nekoga, ki bi dejansko znal privabiti opozicijske stranke glede nekaterih ključnih projektov (in ne samo razglašal to namero, nato naredil vse, da bi jo sabotiral in se nazadnje kujal nad nekooperativnostjo nasprotnikov) in se s tem znebil nadležne odvisnosti od antisistemske stranke, kot je Resnica, znižati politično temperaturo, umiriti polarizacijo, predvsem pa se osredotočiti na nekaj ključnih strateških ukrepov, ne pa vsak teden odprl novo fronto, ne da bi imel v njej možnosti za zmago. Skratka, nekoga, ki ni že leta 2012-13 jasno pokazal, da tej nalogi ni kos.

Kaj pa, če se motim? Kaj pa, če se motijo vsi tisti, ki pričakujejo šibko, neoperativno vlado? Čeprav mislim, da so možnosti za uspešno Janševo vlado minimalne, želim tokrat igrati hudičevega odvetnika. Kakšne so možnosti, da bi takšna vlada presegla pričakovanja in s svojo uspešnostjo spravila v zadrego opozicijo in vse ostale, ki ji napovedujejo neuspeh?

Prvi predpogoj za takšen scenarij je, da Resnica ne prestopi v odkrito opozicijo. Ni treba, da dejavno podpira vladne projekte: dovolj je že, da se glede strateških zakonskih ukrepov vzdrži.

Težava pri tem scenariju je, da bo Resnica v zameno gotovo terjala koncesije; ukrepi, ki bi pihali na dušo Resnice, pa bi nižali priljubljenost vlade ne le pri opozicijskih volilcih, temveč predvsem pri volilcih vladnih strank, v prvi vrsti Demokratov. Koalicija, ki bi si odtujila del svojih podpornikov, pa ne bi zmogla svojih zakonskih ukrepov ubraniti na referendumih – torej bi tudi trdna parlamentarna večina bila nazadnje zaman.

Temu scenariju bi se lahko izognila na dva načina. Prvi je, kot rečeno, da bi skušala sistematično nižati politično temperaturo (vso srečo pri teh poskusih, vsaj dokler Janši ne vzamejo iz rok pametnega telefona ali ga vsaj zaklenejo iz njegovega profila na X-u). Drugi je, da bi ključne reforme skušala spraviti skozi že takoj v prvih mesecih mandata, ko še trajajo medeni tedni z Resnico, volilci pa bodo na dopustih. In še nekaj: da reforme začne tam, kjer ni mogoče razpisati referenduma, torej pri davkih.

Drugi predpogoj je, da bo imela četrta Janševa vlada bolj kompetentno ministrsko ekipo od tretje. Če bi Anže Logar zase uspel izpogajati ministrstvo za notranje zadeve in iz njega narediti kredibilno platformo za svoj program boja proti korupciji, in če bi Eva Irgl vztrajala pri ministrstvu za kulturo namesto proračunsko ter programsko manj relevantnega ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu, bi to bila že pomembna koraka v to smer – če v zadnji Janševi vladi odmislimo Aleša Hojsa in Vaska Simonitija (oziroma, bolje rečeno, podrejene, ki so usmerjali delo ministrstva namesto njega), dobimo namreč že takoj za odtenek spodobnejšo vlado. Skupaj z močno ministrsko ekipo iz kvote Nove Slovenije (ministri NSi so že prejšnjikrat v javnem mnenju kotirali bistveno višje od vlade, v kateri so sedeli), bi to morda zadostovalo za vlado, ki bi nadomestila izpad v ugledu, ki bi ji jo s svojimi izpadi povzročili drugi njeni člani (začenši s premierjem).

In nazadnje, možnost za uspešnejšo Janševo vlado je odvisna od tega, ali bo v svojem četrtem poskusu njen predsednik končno razumel, da mu frontalni napad na neodvisne institucije in medije v ničemer ne koristi (v kontekstu, ko je njegova večina odvisna od odkrito proruske stranke, mu lahko na evropskem parketu škoduje bistveno bolj od časov, ko se je lahko predstavljal kot branik prozahodne usmeritve Slovenije).

Ta zadnja možnost se mi zdi tako malo verjetna, da je niti kot "advocatus diaboli" ne morem vzeti resno. Janez Janša v svojem oseminšestdesetem letu ne bo spreminjal političnega sloga. Le zakaj bi ga? Navsezadnje se je izkazalo, da je bil z njim korak pred drugimi: danes sta slog in retorika, s katerimi se je Janša pred petnajstimi leti zdel kot anomalija v demokratičnem svetu, postala značilnost najuspešnejših zahodnih populističnih in desničarskih politikov.

Toda kot smo jasno videli na Madžarskem in kot videvamo v ZDA, je čas populistične plime minil. Takšna politika bo sicer še vedno z nami in obstaja nemajhna možnost, da bo izvršna oblast pod Janševo taktirko bistveno bolj priljubljena in kompetentna od razsula, ki ga vidimo pod njegovim zaveznikom in vzornikom Trumpom. Toda istočasno smo lahko prepričani, da bo sprožila silovito reakcijo proti sebi. Družbeni in politični trk, ki bo iz tega sledil, pa bo prej ali slej uničil tudi tiste pozitivne ukrepe, ki si jih dobronamerni opazovalec vendarle lahko zamisli pod takšno vlado.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.